Kazalo
Kraljestvo Songhaj (ali Songhajsko cesarstvo), zadnje kraljestvo Zahodnega Sudana, je zraslo iz pepela Malijskega cesarstva. Tako kot prejšnja kraljestva te regije je imelo tudi Songhaj nadzor nad rudniki soli in zlata.
Na cvetočih tržnicah v večini mest, ki so spodbujale trgovino z muslimani (kot so Berberi v severni Afriki), so se v zameno za baker, konje, orožje, blago in sol [1] prodajali orehi kola, dragoceni les, palmovo olje, začimbe, sužnji, slonovina in zlato.
![](/wp-content/uploads/ancient-history/376/g08c6edwf9.png)
Kazalo vsebine
Vzpon imperija in trgovska omrežja
![](/wp-content/uploads/ancient-history/376/g08c6edwf9.jpg)
Slika: Robin Taylor prek www.flickr.com (CC BY 2.0)
Bogastvo in radodarnost muslimanskega vladarja Malija sta pritegnila pozornost Evrope in celotnega islamskega sveta. Po vladarjevi smrti v 14. stoletju se je okoli leta 1464 začel vzpon Songhaja [2].
Cesarstvo Songhai, ki ga je leta 1468 ustanovil sunit Ali, je osvojilo Timbuktu in Gao, pozneje pa ga je nasledil Muhammad Ture (pobožni musliman), ki je leta 1493 ustanovil dinastijo Askia.
Ta dva vladarja Songhajskega cesarstva sta na tem območju uvedla organizirano vlado. V prvih 100 letih je ta dosegla vrhunec z islamom kot religijo, kralj pa je dejavno spodbujal islamsko učenje.
Ture je s standardizacijo valute, mer in uteži izboljšal trgovanje. Songhaj je bogastvo pridobil s trgovino, tako kot sta ga pred njim kraljestvi Mali in Gana.
S privilegiranim razredom obrtnikov in sužnji, ki so služili kot kmetijski delavci, je trgovina pod Turjem resnično cvetela, glavni izvozni artikli pa so bili sužnji, zlato in kola orehi. Te so zamenjali za sol, konje, tekstil in luksuzno blago.
Trgovina v Songhajskem cesarstvu
![](/wp-content/uploads/ancient-history/376/g08c6edwf9-1.jpg)
Taguelmoust, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
Poglej tudi: Zgodovina francoskih modnih lutkVzpon Songhaja je spremljalo močno trgovinsko gospodarstvo. Pogosta romanja muslimanov iz Malija so spodbujala trgovino med Azijo in zahodno Afriko. Tako kot v Gani in Maliju je bila reka Niger pomemben vir za prevoz blaga.
Poleg lokalne trgovine v Songhaju je bilo cesarstvo vpleteno v čezsaharsko trgovino s soljo in zlatom ter drugim blagom, kot so kravje lupine, kola oreščki in sužnji.
Ko so trgovci potovali na dolge trgovske poti čez puščavo Sahara, so se nastanili in oskrbovali s hrano v lokalnih mestih ob trgovski poti. [6]
Transsaharska trgovina ni bila omejena le na trgovanje in izmenjavo soli, blaga, oreščkov kola, železa, bakra in zlata, ampak je pomenila tudi tesno sodelovanje in soodvisnost med kraljestvi južno in severno od Sahare.
Tako kot je bilo zlato pomembno za sever, je bila tudi sol iz puščave Sahara enako pomembna za gospodarstva in kraljestva na jugu. Prav izmenjava teh dobrin je pripomogla k politični in gospodarski stabilnosti regije.
Gospodarska struktura
Klanski sistem je določal gospodarstvo v Songhaju. Na vrhu so bili neposredni potomci prvotnih Songhajcev in plemiči, sledili so jim trgovci in svobodnjaki. Med navadnimi klani so bili tesarji, ribiči in obdelovalci kovin.
Udeleženci nižje kaste so bili večinoma priseljenci, ki niso delali na kmetiji in so lahko včasih zasedali visoke položaje v družbi, če so imeli posebne privilegije. Na dnu klanskega sistema so bili sužnji in vojni ujetniki, prisiljeni v delo (predvsem v kmetijstvu).
Medtem ko so se trgovska središča spremenila v sodobna mestna središča z velikimi javnimi trgi za skupne tržnice, so se podeželske skupnosti v veliki meri zanašale na kmetijstvo prek podeželskih tržnic [4].
Atlantski sistem, stiki z Evropejci
Ko so v 15. stoletju prišli Portugalci, se je čezatlantska trgovina s sužnji razmahnila, kar je povzročilo propad Songhajskega cesarstva, saj ni moglo pobirati davkov od blaga, ki se je prevažalo prek njegovega ozemlja. Namesto tega so sužnje prevažali prek Atlantskega oceana [6].
Trgovina s sužnji, ki je trajala več kot 400 let, je pomembno vplivala na propad cesarstva Songhaj. Afriške sužnje so v začetku 15. stoletja ujeli in jih prisilili, da so delali kot sužnji v Ameriki [1].
Portugalska, Velika Britanija, Francija in Španija so bile ključni akterji v trgovini s sužnji, vendar se je Portugalska v regiji uveljavila prva in sklenila pogodbe z zahodnoafriškimi kraljestvi. Zato je imela monopol nad trgovino z zlatom in sužnji.
S širjenjem trgovinskih priložnosti v Sredozemlju in Evropi se je povečala trgovina čez Saharo, kar je omogočilo uporabo rek Gambija in Senegal ter razdelilo dolgoletne čezsaharske poti.
V zameno za slonovino, poper, sužnje in zlato so Portugalci prinesli konje, vino, orodje, blago in bakrene izdelke. Ta rastoča trgovina prek Atlantika je bila znana kot tristranski trgovinski sistem.
Tristranski trgovinski sistem
![](/wp-content/uploads/ancient-history/376/g08c6edwf9-1.png)
Isaac Pérez Bolado, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
Trikotna trgovina ali atlantska trgovina s sužnji je bila trgovinski sistem, ki se je vrtel okoli treh področij. [1]
V Afriki so se začele velike pošiljke sužnjev voziti čez Atlantski ocean, da bi jih prodali v Ameriko (Severno in Južno Ameriko ter Karibe) za delo na plantažah.
Ladje, ki so izkrcale sužnje, so s plantaž prevažale izdelke, kot so tobak, bombaž in sladkor, za prodajo v Evropi. Iz Evrope so te ladje prevažale industrijsko blago, kot so orožje, rum, železo in tkanine, ki so jih zamenjali za zlato in sužnje.
Medtem ko je sodelovanje afriških kraljev in trgovcev pomagalo zajeti večino sužnjev iz notranjosti zahodne Afrike, so Evropejci občasno organizirali vojaške kampanje za njihov ulov.
Afriški kralji so v zameno dobili različne trgovske dobrine, kot so konji, žganje, tekstil, kravje lupine (ki so služile kot denar), biseri in orožje. Ko so kraljestva zahodne Afrike organizirala svoje vojske v profesionalne vojske, je bilo to orožje pomembno trgovsko blago.
Propad
Songhajski imperij, ki je trajal le približno 150 let, se je začel krčiti zaradi notranjih političnih bojev in državljanskih vojn, njegovo rudno bogastvo pa je mikalo vsiljivce [2].
Ko se je vojska Maroka (enega od njegovih ozemelj) uprla, da bi zajela njegove rudnike zlata in podsaharsko trgovino z zlatom, je prišlo do maroške invazije in cesarstvo Songhaj je leta 1591 propadlo.
Anarhija leta 1612 je povzročila propad mest Songhai in največji imperij v afriški zgodovini je izginil.
Zaključek
Cesarstvo Songhaj ni samo širilo ozemlja vse do svojega propada, ampak je imelo tudi široko razširjeno trgovino vzdolž čezsaharske poti.
Nekoč je prevladovala v saharski karavanski trgovini, ko so v Sudan v zameno za sužnje, kože, kola orehe, začimbe, slonovino in zlato prevažali konje, sladkor, steklovino, fine tkanine in kameno sol [5].
To je bil največji imperij v zgodovini Zahodne Afrike, ki se je raztezal od reke Senegal na zahodu do osrednjega Malija na vzhodu, njegovo glavno mesto pa je bil Gao.
Poglej tudi: Kdo je živel v Veliki Britaniji pred Kelti?Reference
- Songhai, afriško cesarstvo, 15.-16. stoletje
- Cesarstvo Songhai (studentsofhistory.com)
- Cesarstvo Songhai - Enciklopedija svetovne zgodovine
- Songhajsko cesarstvo - Wikipedija
- Songhai Empire Rise &; Propad, Trgovinska industrija, Dejstva &; Delovni listi (schoolhistory.co.uk)
- Vzpon Songhajskega cesarstva (afrikaiswoke.com)